1. avgust 1871

USTANOVLJENA JE BILA
POŽARNA BRAMBA V CELJU 

Mesto ob Savinji je skozi svojo bogato zgodovino zabeležilo vrsto požarov, v katerih je utrpelo veliko škode. Najstarejši doslej poznan požar v mestu je izbruhnil že za časa Celjskih (1448), vendar kaj več o njem ni znanega. Tudi v naslednjih stoletjih so bili požari pogost spremljevalec mestu, kar niti ne čudi, če vemo, iz kakšnih (gorljivih) materialov so bile nekoč grajene hiše. 
V 16. stoletju so ognjeni zublji uničevali mestno lastnino vsaj štirikrat, v 17. stoletju pa vsaj dvakrat. Posebno uničujoč je bil požar leta 1687, ko je v treh dneh pogorela večina lesenih in s slamo kritih mestnih hiš. Tudi v 17. stol etju se požari niso znali izogniti mestu. Zagorelo je vsaj trikrat. Najhuje na veliki četrtek leta 1798, ko je najprej zagorelo v minoritskem samostanu, požar pa se je nato razširil in uničil 192 hiš. Nepoškodovane so ostale samo štiri. 
Razumljivo je, da so meščani vsaeskozi razmišljali, kako se izogniti posledicam požarov oz. kako se organizirano brantiti pred njimi. Sprva je bilo za preventivo bolj slabo poskrbljeno. V 18. stoletju so morali lastniki hiš poskrbeti, da je bil pod njihov streho vedno na razpolago čeber z vodo, nočni čuvaji pa so morali paziti tudi na ogenj. Naslednji pomemben preventivni ukrep je bil požarni red iz leta 1781, ko so mesto razdelili na četrtine in za vsako od njih kvartnega starešino, za potrebe požarov pa so nabavili preprosto brizgalno. 
Do srede 19. stoletja se požarna preven tiva v Celju ni kaj prida izboljšala. Šele ko je celjska mestna občina postala avtonomna (1867), so v mestnem svetu začeli intenzivno razmišljati tudi o ustanovitvi mestne požarne brambe, danes bi temu rekli prostovoljno gasilsko društvo. 
Že na seji občinskega sveta julija 1868 je odbornik Maks Stepišnik podal predlog, da občina ustanovi požarno brambo. Ustanovili so pripravljalni odbor, ki pa se je zaradi pomanjkanja denarja za nakup gasilskega orodja in opreme sestal šele marca 1971. Na seji, ki se jo je udeležil tudi takratni župan dr. Josef Neckermann, so izdelali načrt, kako zbrati denar, predvsem prostovoljne prispevke, za nabavo potrebne opreme, in kako pridobiti čimveč požarnih brambovcev (gasilcev). 
Očitno so načrt uspešno izpeljali, saj so že 1. avgusta 1871 sklicali prvi občni zbor Prostovoljne pož arne brambe v Celju in za njegovega prvega poveljnika izvolili celjskega pivovarnarja Karla Mathesa. 
V naslednjih letih so bili celjski gasilci izjemno delavni, saj so svojo dejavnost razširili tudi na okoliške podeželske občine. Shrambo protipožarnega orodja so imeli v leseni lopi, desno od vhoda na dvorišče magistrata. Ob požarih so imeli pri vojaškem poveljstvu na razpolago 32 mož, na Miklavškem hribu pa so postavili signalno uto, od koder so s streli opozarjali na morebitni prihod rdečega petelina. 
Že dve leti po ustanovitvi požarne brambe (1873) so celjske gasilce opremili z enotnimi zaščitnimi čeladami, leta 1875 pa so jim nabavili še enotne »službene« obleke. Ko je leta 1877 postal poveljnik požarne brambe celjski zlatar Pacciaffo so prenovili še pretesno leseno lopo in nabavili dodatno opremo za brizg alce in plezalce. Ob desetletnici obstoja celjske požarne brambe, takrat ji je poveljeval že Julius Rakusch, pa so z občinskim denarjem že lahko nabavili novo brizgalno in postavili plezalni stolp, na katerem so člani vadili gibalne spretnosti. 


 


 
Nazaj