vinjeta

vinjeta
9. november 1456 

"DANES GROFJE CELJSKI IN NIKOLI VEČ" 

Zloglasen klic celjskih bojevnikov ob mrtvaškem odru Ulrika II. Celjskega v minoritski cerkvi novembra 1456 je napovedal mestu ob Savinji novo obdobje, brez rodbine Celjskih, ki je mesto v stoletju in pol povzdignila med najpomembnejša v takratni Srednji Evropi. 
Zgodovina Celjskih, ki so svoj meteorski vzpon dosegli s pomočjo političnih porok in vojaških bojev, se je nepreklicno končala 9. novembra 1456, z ubojem Ulrika II. v Beogradu. Boj za ogrsko regentstvo med ogrskimi in avstrijskimi velikaši je v pedesetih letih 15. stoletja dosegel vrhunec, hkrati pa so boji med njimi slabili oblast rimsko-nemškega cesarstva. To so izkoristili Turki, ki so vse bolj pritiskali proti severu, tj. proti Beogradu. Cesarju Frideriku III. je bilo to celo ljubo, saj je izkoriščal nasledstvene spore med velikaši na Ogrskem. Povsem drugačnega prepričanja pa je bil takratni papež Kalisto III., ki je s pomočjo minorita Kapistrana in kardinala De Angelisa zbral veliko vojsko, h kateri so pristopili mladoletni kralj Ladislav Posthumni, Janoš Hunyadi in Ulrik II. Celjski. 
Zbrano vojsko je ob Donavi navzdol popeljal Janoš Hunyadi in pri Beogradu potolkel turško vojsko. Kmalu za tem je Janoš Hunyadi umrl za kugo in Ulrik II. se je s kraljem Ladislavom, ki sta se takrat skupaj mudila v Avstriji, odhitel v Beograd. 
Med potjo so Ulrika II. namesto umrlega Janoša Hunyadija imenovali na namestnika na Ogrskem, hkrati pa si je Ulrik II. želel pridobiti naklonjenost obeh Janoševih sinov, Ladislava in Matjaža, za nadaljni boj proti Turkom. Vendar Ulrikova želja ni obrodila sadov. Mržnja Janoševih naslednikov proti Celjskim je bila prevelika, saj jim niso odpustili nenehnega rovarjenja Ulrika II. proti njihovi rodbini. Starejši Hunyadi, Ladislav, je tako skoval načrt, kako se bo rešil njim nadležnega Ulrika II Celjskega. 
Ko je ta v spremstvu mladoletnega kralja Ladislava prispel v Beograd, ga je Ladislav Hunyadi zvabil brez oboroženega spremstva v trdnjavo mesta in ga tam na dan sv. Teodorika, 9. novembra, ubil. 
Truplo pokojnega Ulrika II. so nato prepeljali v Celje, kjer so ga v kapeli spodnjega gradu v "žalosti in joku" pričakali vdova Katarina s svojimi vitezi, služabniki in meščani. 
Pogreb zadnjega Celjskega je bil veličasten. Kronist Ignacij Orožen je v Celski kroniki štiri stoletja kasneje o dogodku med drugim zapisal: "Na dan pokopa so ga s černo ogernjenimi konji iz kapele v minoritarsko cerkev peljali. Dolga procesia ljudi ga je s banderami in gerbami grofij ino grofovskih gradov v cerkev spremila. V cerkvi, ki je vsa osvetlena bila, je pred glavnem altarjem pripravlen bil mertvaški oder, ves s dragim suknom pregrnjen ino s velkimi svečami osvetlen; pred odrom je napravlen bil altar tudi ves s dragim suknom pregrnjen. Na ta oder so položili merliča, kojega so ostopili černo oblečeni vbožci, ki so goreče sveče v rokah deržali. - Ko so minihi vigilje zapeli, je ljudstvo glasno po cerkvi plakati začelo. Po vigiljah je bila mertvaška meša pri altarju, ki je pred odrom stal. Pri tej meši se je vdova grofinja, kad je mešnik po evangeliju "oremus" zapeli, vsa razjokana vzdignila, je okoli altarja šla ino je darovala. Za njoj so šli ino darovali vsi vitezi, plemenitaši, vradniki ino služabniki rejnega grofa. Po tem darovanju sta pred oder stopila dva verla moža, ki sta donesla pet bander, naime: celsko, ortenburško, saneško, sternbersko ino zagorsko, drugi pa mertvaško bandero, koje sta vse okoli odra postavila. Za njima je prihajalo na černo ogernjenih konjih dvanajst černo oblečenih dečakov. Ti so prinesli ino na oder položili rajnega grofa oklep, napersje, buzdovan, meč, čelado ino gerb. Za njimi se je še vzdignil ves oklepjen jaki mož. Ta je v roke vzel ščit, čelado ino gerb rajnega grofa, se je pred odrom na tla vergel, je glasno ino tužno kričal: "Grafen von Cilli und nimmermehr" (Danes grofje celjski in nikoli več, op. B.G.), je potem reztrgal bandere ino razlomil gerb rajnega grofa. To slišati ino videti je vse ljudstvo po cerkvi taki jok ino krič zagnalo, da se je njega glas daleč okoli razlegal. Po končanem mertvaškem opravilu so truplo rajnega grofa Ulrika v cerkveno grobnico položili zapevaje mu večni mir in pokoj." 
Po smrti zadnjega potomca iz rodbine Celjskih Ulrika II. se je vnel dolgotrajen boj za ogromno dediščino med njegovo vdovo Katarino, kot zakonito naslednico, in cesarjem Friderikom III, ki je začel uveljavljati svoje zahteve po t.i. dedni pogodbi iz leta 1443. Oglašala pa se je tudi vrsta drugih tekmecev, bližnjih in daljnih sorodnikov Celjskih. Za dediščino na Ogrskem se je potegoval tudi kralj Ladislav Posthumni in jo kmalu dobil. Povsme drugače pa je bilo v samem nemškem cesarstvu, to je brez Ogrskega dela, kjer so Celjski posedovali preko 150 gradov, fevdov in zakupov. Končni zmagovalec je bil nemški cesar Friderik III. Habsburški, ki je z veliko preudarnostjo, in če ni šlo drugače tudi z bojem, izločal dediče enega za drugim in kmalu je celjska kneževina v celoti pristala v rokah Habsburžanov, ki so jo kasneje priključili vojvodini Štajerski. 

vinjeta

 




 
Nazaj

vinjeta

<>