20. november 1908 

CELJE DOBI VODOVOD 

Prvič je o gradnji vodovoda celjski mestni svet razpravljal leta 1889. Vendar kot se je kasneje izkazalo, je bilo potrebnih polnih 19 let, da je Celje dobilo svoj vodovod in to kljub temu, da so analize vodje že leta 1890 pokazale, da je bila v vseh mestnih vodnjakih voda oporečna in zdravju škodljiva. Vsakokratne in precej pogoste poplave pa so razm ere samo še poslabšale. Že leto kasneje (1891) so o celjskem vodovodu začeli razpravljali tudi strokovni krogi, kjer so imeli največ besede rudarski inženirji. Inženirja Vodiczka in Riedl sta celjskemu vodovodu namenila obširni strokovni oceni. Ob vprašanju, ali vodovod napeljati s povirja Artičnice pod Gozdnikom in Bistrice nad Libojami ali s soteske med Socko in Vitanjem ob zgornjem toku reke Hudinje, se je Riedl zavzemal tudi za gradnjo velikih vodnjakov v okolici Celja. V ta namen so v devetdeseti h letih preteklega stoletja severno in zahodno od mesta vrtali, npr. pri Veliki Pirešici tudi do 228 m globoko, in iskali primerno vodo. Vendar brez uspeha. 
Leta so hitro minevala odmikala pa se je tudi gradnja vodovoda. Šele prihod dunajskega podjetnika Schwarza v Celjev prvih letih 20. stoletja, so se stvari začele počasi premikati. Ob ogledu obeh dotlej predlaganih možnih vodnih zajetih, pod Gozdnikom in pri Vitanju, je mestu predlagal izkoriščanje sl ednjega, kar je podkrepil s precej obširnim elaboratom, njegovo pravilnost pa je potrdil tudi graditelj ljubljanskega vodovoda inženir Smrekar. Toda stvari se še vedno niso premaknile z mrtve točke. 
Leta 1903 pa se je celjska mestna občina le odločila in odkupila zemljišče dveh močnejših vitanjskih izvirov; prvega na levem bregu Hudinje pri kmetu Pokliču, nekoliko kasneje pa še nedaleč stran zemljišče na desnem bregu Hudinje. Nakup zemljišč v nekdanjih Fu žinah južno od Vitanja, pod Stenico nasproti Paškega Kozjaka, je pospešil tudi odločitve v mestnem svetu. Novembra 1904 so pri Schwarzu naročili izdelavo projekta in že februarja naslednjega leta sprejeli sklep, da se začne graditi vodovod. Gradnjo so pričeli aprila 1908 in jo zaključili 20. novembra istega leta. Gradnja celjskega vodovoda je bila precej zahtevna, saj je višinska razlika med zbiralnim rezervoarjem pri izviru in rezervoarjem na Miklavškem hribu znašala le 119 m. Cevovod je vodil mimo Socke in Nove Cerkve ob reki Hudinji. Tu se je reki nekoliko oddaljil, vendar se ji je pri Višnji vasi ponovno približal in nato speljan mimo Vojnika, Škofje vasi, Šmarjete dosegel nekdanji predmestni naselji Spodnjo Hudinjo in Gaberje, kjer se je takrat začelo širiti mestno vodovodno omrežje. Glavni cevovod je tekel še dalje proti jugu, mimo železniške postaje, in se po prečkanju Savinje (preko železniškega mostu) zaključil v višinskem rezervoarju na Miklavškem hribu.Vodovod je bil za celjsko mestno občino velika finančna obremenitev. Zaradi tega so v mestu bili primorani dvigniti občinske doklade za 10 %, namesto prej predvidenih 4 %. Novost, ki so si jo meščani toliko želeli in jo končno tudi dobili, je bila temu primerno draga, saj je prva leta obratovanja vodovoda porabljen kubični meter pitne vode stal 30 vinarjev.Seveda pa tudi pri gradnji celjskega vodovoda ni šlo brez političnih zapletov. Ker j e bila celjska mestna občina vseskozi v rokah Nemcev, okoliška pa v rokah Slovencev, so slednji želeli na vsak način preprečiti gradnjo vodovoda skozi okoliško občino. V prvi vrsti zaradi kljubovanja Nemcem, drug razlog pa je bila zavist. Vendar sta to pot občini le našli skupen jezik in naselja v okoliški občini (predvsem Gaberje in Breg), ki so sprva nameravala zgraditi lasten vodovod, z zajetjem v Hudičevem grabnu, so dobila dovoljenje za priključitev na mestni vodovod.
Vodovodno omrežje se je v Celju v naslednjih letih hitro dograjevalo in vseskozi večalo število odjemalcev, s tem tudi poraba pitne vode. Če je Schwarz še pred izgradnjo vodovoda napovedoval, da je problem s pitno vodo v mestu ob Savinji rešen za naslednjih petdeset let, so se njegove optimistične napovedi kmalu razblinile. Nenehna rast prebivalstva v Celju in s tem število uporabnikov vodovoda, so že prva leta po razpadu stare Avstrije primorale mestne oblasti k reševanju težav.


 


 
Nazaj