2. oktober 1473 

TURKI SO VPADALI TUDI NA CELJSKO OBMOČJE 

Težave, ki sta jih v 15. stoletju prinašala novi gospodarski in politični razvoj na stari celini, je še dodatno povečala turška nevarnost. Že leta 1408 so Turki pri Metliki prvič vpadli v katero od slovenskih dežel, že 1415 pa kar dvakrat na Štajersko. Toda razmere so se hitro umirile. Ko pa so si 1463 Turki podredili Bosno, so se razmere močno zaostrile. Že leta 1469 so Turki pri Metli ki ponovno vpadli na Kranjsko in s tem se je začela dolga doba turških vpadov, ki so našim deželam povzročili ogromno škode. 
Leta 1472 so ponovno vpadli na Štajersko in povzročili ogromne škode med Mariborom in Ptujem. Če so v tem letu še prizanesli Celju in okolici, je bilo leto kasneje že povsem drugače. Tokrat se je zgodilo prvič, da je turški napad zajel vse tri notranjeavstrijske dežele (Kranjsko, Koroško in Štajersko). Že 23. 9. 1473 so Turki prodrl i mimo Žužemberka in Trebnjega proti Ljubljani, ki so se ji izognili, saj jim je bil cilj opleniti še nedotaknjene predele na Koroškem. Po treh dneh vpada so se nepričakovano pojavili pred Železno Kaplo, kjer so jih pričakali slabo oboroženi branitelji. Turki so bili močnejši in začelo se je plenjenje koroških vasi in trgov, ki je trajalo vse do konca septembra. Ko so oplenili Koroško, so se začeli v dveh skupinah vračati skozi Štajersko, »opremljeni« z okoli 2000 ujetniki, vsakovrstno živino in s to vori obloženimi konji, mimo naših krajev, proti jugovzhodu. Kako se je množica Turkov in ujetnikov pomikala mimo Celja, nam nazorno prikaže Ignac Orožen v Celski kroniki (glede števila ujetnikov močno pretirava), ki pravi: »1473 so se Turki iz Koroškega na spodno Štajarsko vsuli, ino so pervi dan v Slovengradcu prenočili. Od tod jih je šla ena truma čez Vitanje na Konjice, kjer so si v farofu kosilo kuhali; druga truma s vjetimi kristjani se je pa skoz hudo luknjo v šaleško dolino privalila, je šušta nski grad razsula ino potem v saboto 2. oktobra od 8mih sjutre do 4rih popoldne s 8000 vjetih kristjanov v nepretergani versti mimo Cela šla. Obe trumi ste potem v Šentjurju pod Rifnikom prenočile.« 
O turškem vpadu oktobra 1473 v okolico Celja piše v prvem delu Zgodovine Celja tudi Janko Orožen, kjer navaja poročilo po imenu neznanega sodobnika: »Turki so lovili in ubijali staro in mlado. Otroke so natikali na plotove in utapljali v mlakah, žene porodnice so posiljevali, druge žene in dekleta so posiljevali in mučili do smrti. Cerkve so ropali in zažigali. Nekaterim ljudem so porezali prste, otrokom so sekali roke, da so dan in noč vpili. Po poteh le ležala pobita živina in širil se je strašanski smrad.« 
Ljudje, nevajeni takšnih krutosti, so sprva bežali v gozdove in počakali, da so se turške horde umaknile. Kmalu zatem so začeli graditi tabore okrog cerkva (taborske cerkve), drugod so za obrambo preured ili opuščene gradove, kot npr. grad nad Laškim, ki še danes nosi ime Tabor. Prav pa so prišla tudi ostala skrivališča, kamor se je bilo moč zateči, npr. pečine … 
Na razglednih točkah so uspešno in neprekinjeno začele delovati straže, ki so z vnaprej pripravljenimi kresovi opozarjali ljudi na pretečno nevarnost. O tem nas še danes spominjajo številna imena vrhov in krajev v okolici Celja: Grmada, Straža, Straški hrib Stražica, Stražišče … 
Turški vpadi v naše štajerske kraje so bili precej pogosti tudi po letu 1473. Celja samega Turki niso mogli nikdar osvojiti, vendar pa so veliko škode povzročili v okolici, kjer so bili na udaru predvsem kmetje in cerkvena poset. Celje se je rešilo z obzidjem, ki je bilo dokončano leta 1473, ravno v času, ko so se turški vpadi začeli. Da bi obrambno moč mesta še okrepili, so na obzidju morali usposobiti strelna mesta. Kupiti je bilo potrebno orožje in strelivo (svinec in smodnik) ter najeti dva puškarja (1476) in nekaj najemnikov, ki so ob stalnih deželnoknežjih najemnikih skrbeli za obrambo mesta. 
Turška nevarnost je bila v naših krajih prisotna vse do konca 16. stoletja in je hudo bremenila prebivalstvo. Strahu in negotovosti so se pridružile še nove velike dajatve za obrambo dežele, ki so ljudi pahnile v revščino, ta pa v številne kmečke upore. Vendar je to že druga zgodba. 


 


 
Nazaj