30. januar 1819

IGNAC OROŽEN 

duhovnik, zgodovinar, kronist

S svojim delom  se je uvrstil med ugledne zgodovinarje duhovnike, ki so bistveno prispevali k razvoju slovenskega zgodovinopisja. Rodil se je v družini laškega tržana in trgovca Ignacija Orožna, čigar rod se prvič omenja v urbarjih že ob koncu 16. stoletja. Po končani trivialki v Laškem je mladi Ignacij nadaljeval šolanje v Celju, sprva v “glavni šoli” in nato v letih 1831-36 na celjski gimnaziji, ker mu je življenje olajšala štipendija Fürpassove ustanove. 1936 je odšel študirat filozofijo v Gradec, nato še teologijo v Celovec. Po končanem študiju leta 1842 se je za nekaj mesecev naselil v Št. Andražu na Koroškem, kjer je bil prvotni sedež lavantinske (mariborske) škofije, nato pa je 1842 zasedel mesto kaplana v Žalcu, od koder ga je 1847 pot vodila v Celje, kjer je ostal sedem let, do leta 1854. Sprva je delal kot kaplan (do 1847), nato kot vikar. Leta 1854 je dobil v upravljanje župnijo v Mozirju, 1865 pa kot nadžupnik Sv. Križ pri Rogaški Slatini. V prelomnem letu 1867 je postal stolni korar v Mariboru, leta 1884 stolni dekan in leta 1892 stolni prošt. 
Vseskozi je deloval tudi na šolskem področju. Že v letih 1867-69 je bil škofovski šolski nadzornik, nato v letih 1869-79 ravnatelj semenišča, hkrati pa je na bogoslovju predaval tudi cerkveno umetnost. Leta 1881 je postal član štajerskega deželnega šolskega sveta, dve leti kasneje (1883) ravnatelj ordinariatske pisarne, leta 1891 pa ga je papež imenoval za pronotarja. 
S proučevanjem zgodovine se je Orožen srečal že v zgodnjih (celjskih) duhovniških letih. Številni obiski graškega Joaneuma so ga spodbudili k raziskovanju zgodovine. Začel je tudi pisati in objavljati prve kritične razprave. Veliko časa je posvetil raziskovanju pretekosti Celja in o mestu zbiral veliko arhivskega gradiva ter nato napisal še danes zanimivo in precej verodostojno Celsko kroniko, ki jo je izdal jeseni leta 1854.
Zanimive prispevke z zgodovinsko tematiko je objavljal tudi kasneje, najprej v Drobtinicah nato še v prispevkih Zgodovinskega društva za Štajersko, katerega član je postal leta 1857. Po prihodu v Maribor se je lotil obširnega raziskovanja zgodovine dekanij lavantinske škofije in do leta 1893, ko je zaradi pešanja vida prenehal s pisanjem, obdelal štirinajst dekanij. Med njimi tudi dekanije Celja in Nove Cerkve. V svojem opusu je Ignacij Orožen zbral ogromno zgodovinskega gradiva, žal pa je pri njegovem navajanju pogosto pozabil imenovati vir. 
Kot zadnje svoje delo je Ignac Orožen leta 1895 objavil rodovnik svojih prednikov, Kačičev-Orožnov rod. 
V Slovenskem biografskem leksikonu je Fran Ksaver Lukman, pisec gesla o človeku, ki se je zapisal tudi celjskemu zgodovinopisju, označil malega moža krepke postave takole: “Bil je mož reda in dela; še ko so mu opešale oči, je opravljal službo ravnatelja ordinariatske pisarne in vsako jutro si dal došle spise čitati. V vsem svojem življenju je bil skromen, v občevanju prijazen, v družbi duhovit in šaljiv, revežem dobrotnik.” 


 
 
Nazaj