11. april 

FRIDERIK II. CELJSKI PODELI CELJU 
MESTNE PRAVICE 

Srednjeveška urbana naselbina Celje se je razvijala izjemno počasi in si v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti pozno pridobila trški oziroma mestni status. Kot srednjeve- ški trg se prvič omenja leta 1323. 
Na razvoj urbane srednjeveške naselbine ob Savinji so vplivali številni dejavniki: geo- grafske danosti ob sotočju Savinje in njenih pritokov, ugodna prometna lega in vloga zemljiških gospodov. Celjani so znali te prednosti vseskozi izkoriščati, že za časa Vovbržanov, posebno pa jim je to uspelo v obdobju, ko so srednjeevropski prostor in zahodni Balkan obvladovali podjetni gospodje iz Žovneka, ki so v 14. stoletju prevzeli celjsko posest in si v enem samem stoletju zavihteli med najvplivnejše vladarske rodbine svojega časa. 
Vse to je vplivalo na hitrejši razvoj Celja, pa čeprav je naselje vse do začetka 15. stol. bilo še vedno samo vojaško- upravno središče celjske posesti. Navzočnost židovskih bankirjev, oživljena gradbena dejavnost, obrt in trgovina so takrat še celjskemu trgu dvigala pomen. Že leta 1436 Celje v listinah prvič poimenujejo z mestom, čeprav pravno-formalno to še ni bilo. Zato pomeni privilegijska listina Celja z dne 11. aprila 1451, ko je Friderik II. Celjski na prošnjo "vseh naših meščanov našega Celja" priznal Celju vse pravice štajerskih mest, le izpopolnitev že obstoječega mestnega statusa. 
Priznanje mestnih pravic pa je pomenilo več kot le simbolno dejanje premožnih in vplivnih Celjskih. Mesto se je moralo obdati z obzidjem, kar ni bila obveza vseh mest samo zaradi obrambnih, ampak tudi zaradi pravnostatusnih razlogov, saj je »mestni zrak osvobajal«. Okrog 700 takratnih prebivalcev Celja je namreč s pomeščanjenjem postalo osebno svobodnih, njihova mestna skupnost pa je dobila široko samoupravo in s tem postala avtonomna v odločanju in upravljanju z mestom. Meščani so iz svojih vrst volili upravo: mestni svet in župana oz. sodnika. Lahko so brez soglasja deželnega kneza, nosilca takratne suverenosti v deželi, odločali o svojem razvoju. Izkoriščali so privilegijsko pravico do sejemskih dni, pobiranja mitnin, izvajanja krvnega sodstva, v oskrbo so prevzeli mestni špital … Mestni svet je odločal o premoženjskih pravdah, zapuščinskih zadevah, oblikovali so vrsto mestnih služb, s katerimi so uveljavljali in nadzirali svojo samoupravo. Iz svojih vrst so izbirali davkarja, ki je vodil mestno blagajno. Skladiščni mojster je nadziral pravilnost prevoza trgovskega blaga skozi mesto, njegovo skladiščenje in plačevanja mitnin, stavbni mojster je nadziral mestne stavbe, vključno z obzidjem, kvartirni mojstri pa so skrbeli za red v svojh mestnih četrtih in po potrebi za namestitev vojakov. Mestni svetniki so izbirali tudi komisarja za nadzor užitninskega davka, krušnega komisarja za nadzor pekov… Mesto je s privilegijsko listino leta 1451 pridobilo vrsto ugodnosti v upravni ureditvi dežele, njenem gospodarstvu in prometu, ki so močno posegle tudi v širše zaledje celjskega mesta. 
Z izumrtjem Celjskih leta 1456 se je končalo veliko, lahko bi rekli eno najpomembnejših obdobij celjske zgodovine. Toda Celje je preživelo in živelo dalje. Še naprej se je razvijalo, čeprav upočasnjeno, v trgovsko-obrtniško središče Posavinja in v mestu je še vedno delovalo upravno središče. To pot »celjske četrti«, v kateri so Habsburžani, nasledniki Celjskih, združili večino nekdanje celjske posesti.


 
 
 
Nazaj