23. september 1864 

CELJSKA MESTNA HRANILNICA 

Po vzpostavitvi železniške povezave z Dunajem (1846) in Ljubljano (1859) so se gospodarske razmere in razvojne možnosti Celja hitro spremenile na bolje. Želja po hitrejšem razvoju mesta je narekovala, da so mestni očetje začeli razmišljati tudi o ustanovitvi lastnega denarnega zavoda, katerega mesto takrat še ni imelo. Tako je na seji mestnih odbornikov leta 1847 dvorni in sodni odvetnik dr. M. F. Foregger zbrane opozoril na potrebo po »sodobnem urejanju denarnih zadev« v Celju in se zavzel za ustanovitev občinske hranilnice. Toda Foreggerjeva pobuda je bila podana še v nepravem času in ob očitni nerazgledanosti navzočih odbornikov ni obrodila sadov. 
V šestdesetih letih so bile razmere v Celju že povsem spremenjene, misel o ustanovitvi mestne hranilnice pa zrelejša. Tako je na seji mestnega odbora leta 1862 predsednik okrožnega sodišča in odbornik dr. Štefan Rak ponovno obudil Foreggerjevo idejo izpred petnajstih let, prikazal prednosti lastnega denarnega zavoda za razvoj občinskega gospodarstva in za prebivalstvo. Bil je prepričljiv, saj je mestni občinski odbor sklenil ustanoviti hranilnico, ji ponuditi tudi prostore in prevzeti jamstvo za njeno poslovanje. Poimenovali so jo Hranilnica mestne občine Celje (Sparkasse der Gemeinde Cilli). 
Ko je oblast v naslednjih dveh letih potrdila hranilniška pravila, je občinski svet na izredni seji 23. septembra 1864 imenoval upravni odbor prvega celjskega denarnega zavoda. Vodil ga je dr. August Schurbi, v odbor ravnateljstva pa so bili poleg dr. Schurbija izvoljeni še: Johann Tappeiner, Franc Kapus, dr. Štefan Kočevar, Josip Wokaun, dr. Karl Hiegersberger, Karl Hartinger in Friedrich Mathes, ki mu je tudi predsedoval. Hranilnica je za komitente začela poslovati 1. januarja 1865. 
Kot zanimivost naj navedem, da lahko prva leta v upravnem odboru hranilnice srečamo tudi slovenske rodoljube, Franca Kapusa, Jožeta Pečnaka, dr. Štefana Kočevarja, opata Matijo Voduška… To priča o času, ko so Celjani živeli še složno, ne glede na njihovo narodno pripadnost. Seveda so se razmere že v desetletju povsem spremenile in z leti je celjska mestna hranilnica dobila povsem nemško lice. 
Sprva je hranilnica, sedež je imela v prostorih mestne hiše, poslovala dokaj skromno. Brez redno zaposlenih je bila na voljo komitentom dvakrat tedensko. Z leti pa se je finančno hitro okrepila in že po enajstih letih lahko zasledimo njen prvi večji nakup, Mestne plinarne Celje. Celjska mestna hranilnica, kot se je imenovala od leta 1879, je veliko sredstev vlagala v posojila za nepremičnine, zato so pod njenim okriljem leta 1884 ustanovili Kreditno društvo Celje, in tako omogočili najem posojila širokemu krogu prebivalstva, kar je bilo pomembno predvsem pri gospodarskem razvoju mesta, pretežno obrti. 
Celjska mestna posojilnica pa je v osemdesetih letih poskrbela tudi za svoj zunanji ugled, saj se je ravnateljstvo že septembra 1884 odločilo za izgradnjo lastne hranilnične stavbe. Reprezentančno stavbo, ki je Celju še danes v ponos, so zgradili nasproti kolodvora, za komitente pa je začela poslovati sredi decembra 1877. 


 


 
Nazaj